Kaj imata skupnega vodenje in impro-liga?
Čas branja 5 minKo smo milenijci vstopili na trg dela, so se začela spreminjati tudi delovna okolja. V pisarnah so se pojavile biljardne mize in nogomet na ročke, obleko in kravato so zamenjale T-majice in Addidas superge. Nastala je poplava nasvetov v stilu »Milenijci: navodila za uporabo«. Pa vendarle so to le stvari, ki so na površju. Nas je kdo vprašal kakšnih odnosov in interakcij si v resnici želimo s sodelavci in z vami, našimi vodji?
Na začetku septembra sem si zaželela novega hobija in impro-liga se mi je zdela primerna izbira. Zdelo se mi je pomembno, da se naučim, kako reagirati v stresu ali v situacijah, ko je treba hitro sprejemati dobre odločitve. Ali v mojem primeru - sprejemati kakršnekoli odločitve. Najbrž ste vsi že slišali za dva tipična odziva na stresne situacije: »fight or flight« ali po naše »beg ali boj«. Obstaja pa še tretja: »zamrznitev«. Podobno, kot pri računalniku, ko ne prime nobena tipka več. V takšnem stanju človek pač ne more biti uspešen pri svojem delu. Kaj šele kreativen.
Za vse tiste, ki ne veste kaj je to impro-liga: gre za obliko nastopa, kjer igralci nimajo v naprej pripravljenega scenarija, ampak si vse sproti izmišljujejo. Publika pri tem s predlogi narekuje kaj naj se v prizoru zgodi, kdo naj nastopa, kakšen je odnos med dvema igralcema in vse druge elemente igre. Tako sem se znašla v skupini dveh najstnikov in treh prijetnih deklet na zelo podobni karierni poti, kot sem sama. Po nekaj vajah mi je postalo jasno, da bolj, kot se urimo v javnem nastopanju, se v resnici urimo v skupinski dinamiki, ki ustvarja rodovitne pogoje za razvoj kreativnosti. Kako to počnemo? Z nenehnim utrjevanjem nekaj preprostih načel.
Kako najlažje na slepo prečkati prostor?
Ko tavamo v popolni temi, je prvi instinkt človeka napeti vse mišice in se pripraviti na udarec. Mogoče se to obnese, če pričakujemo trk s kakšnim trdim predmetom. Zagotovo pa ne, ko je na drugi strani oseba. Presenetljivo je dejstvo, da se je v tem primeru najboljše odzvati nasprotno. Z zmehčanimi gibi in sproščenim telesom so trki z drugimi osebami veliko manj dramatični. Seveda tukaj nastopi tudi zaupanje do ostalih članov, da se vsi držimo enakega načela. Tudi v delovnih timih bi morale stvari potekati na enak način. Ko delamo, med nami slej ko prej nastanejo trki. Ti naj bodo mehki, s pravo mero razumevanja.
Kreativnost se zgodi na robu cone udobja
Najboljši prizori v impro-ligi nastanejo takrat, ko je igralec na robu cone udobja. Tisti trenutek, ko se nepričakovano zamenja prizor, igralec spregovori, ampak očitno je, da nima pojma kam zadeva pelje. In potem zvozi situacijo v svojo smer, publika si oddahne in se nasmeje načinu, kako se je igralec znašel. V tem svojem trenutku ranljivosti se zgodi vsa magija impro-lige. Zato ostali igralci lahko prilagajajo težavnost nastopa tako, da je takih trenutkov kar največ. Nihče od nas milenijcev v resnici noče biti v coni udobja, vsaj tisti ne, ki imamo vsaj kanček umetnika v sebi. Ker znotraj cone udobja ni prostora za kreativnost. Ta se zgodi na njenem robu. Pri tem vodje pozor, govorimo o robu cone udobja in ne o robovih zmogljivosti.
Lahko vplivam na to, kako te vidijo drugi
Inštruktor impro-lige razloži zgodbo, da se je v nekem prizoru njegov soigralec med predstavo iz svoje nerodnosti spotaknil na odru in se prav očitno opotekel. Njegov soigralec, ki je zaznal to zagato, se je nemudoma odzval in ponovil njegovo kretnjo ter se še on opotekel čez navidezno oviro. Prizor se je zato odvil okoli navidezne ovire sredi odra in namesto, da bi prvi igralec izpadel nerodno, je izpadel kot da zelo dobro zna zaigrati spotikanje čez oviro. Naloga vsakega v timu, ali je to impro ekipa ali pa ekipa v službi, je tudi to, da svojega soigralca predstavi v najboljši možni luči. Vsi smo igralci, ki ustvarjamo skupno zgodbo. Ta bo dobra samo takrat, ko bomo na odru dobri vsi.
Kaj povezuje besedi »bela« in »prah«?
V preprosti vaji asociacij dve osebi na enkrat vzklikneta poljubno besedo in v naslednjem krogu iščeta vsak svojo novo besedo, ki povezuje izrečena pojma. V vaji zasledujemo cilj, čim hitreje na enkrat vzklikniti enako besedo. Hitro ugotovimo, kako zelo različne miselne povezave ustvarjamo ljudje, ki imamo za seboj različne izkušnje. Sprejeti moramo, da z nekaterimi osebami hitreje pridemo do cilja, z drugimi počasneje. Ključno pa je sprejemanje drugačnosti. Zavedanje, da ne obstaja ena sama in edina logika. Raznolikost in vključenost v teamu sta ključni, saj so takšni tudi naši kupci. A vsa ta raznolikost nam nič ne pomaga, če ne znamo tudi sprejemati različnih mnenj.
Bi rad uničil dobro zgodbo? Naveži se na svoje ideje
Predstavljate si, da pride na oder igralec A, in začne s pantomimo prekladati navidezne škatle. Zamislil si je, da je delavec v skladišču, ki je naveličan svojega dela. Potem na oder pride igralec B, ki se mu seveda niti približno ne sanja, kaj se plete po njegovi glavi in reče: »Zdravo draga, hvala, da si šla nakupit hrano«. Nikakor ni zaželeno, da se prvi igralec odzove na to interpretacijo in zagovarja svojo: »Kakšna draga, kaj ne vidiš, da sem Jože, delavec, ki je naveličan svojega dela v skladišču?« Ne. Prizor, ki ga želimo videti je, da si igralec A popravi predpasnik in nadaljuje v visokem tonu: »Ja, prosim, saj sem tako ali tako za vse sama«.
Kako se to prenese na vodenje milenijcev? Nikakor ne pravim, da se morate strinjati z vsemi našimi predlogi. Živimo v svetu, ki se zelo hitro spreminja. V času, ko razvijamo neko idejo se situacija lahko obrne in ta ideja hitro ni več aktualna. Mladi to razumemo, zato se čustveno ne navezujemo na svoje ideje. To ne pomeni, da nimamo hrbtenice. Niti ne pomeni, da nismo sposobni dokončati kar smo začeli. Ali da nimamo fokusa in nismo čustveno predani svojemu delu. Pomeni samo to, da živimo z duhom turbulentnega časa.
Do svojih milenijskih sodelavcev bodite torej prijazni, iščite ravno pravšnjo mero zahtevnosti dela, spodbujajte sodelavce, da zažarijo v svoji najboljši luči, sprejemajte drugačna mnenja in nas ne obsojajte »da se ničesar ne primemo«.
Mladi se čustveno ne navezujemo na svoje ideje. To ne pomeni, da nimamo hrbtenice. Niti ne pomeni, da nismo sposobni dokončati kar smo začeli. Ali da nimamo fokusa in nismo čustveno predani svojemu delu. Pomeni samo to, da živimo z duhom turbulentnega časa.
